Filip Jagodič

Rojstvo in bolnišnica

Filipova mama Andreja si je otroka želela že pri svojih dvajsetih letih, želja pa se ji je uresničila šele pri enaintridesetih. Nosečnost je potekala normalno do petega meseca in še tri dni pred porodom ni ultrazvočni pregled kazal nobenih posebnosti. Potem pa ji je kar naenkrat odtekla voda.

Filip Jagodič se je rodil v petem mesecu nosečnosti s carskim rezom — brez njega ne bi preživel ne on ne mama. Ob rojstvu je tehtal le 600 gramov. Zajokal je tiho, kot mala muca, in bil takoj prestavljen na umetno dihanje. Bil je drobcen, imel je čudno glavico, skozi kožo so se videla srce in pljuča.

„Čakali smo, ali bo zajokal, in se je oglasil — zajokal je tiho, kot mala muca.”

Diagnoze

Filipova pot je bila od samega začetka izjemno zahtevna. Najprej so ugotovili slepoto. Nato cerebralno paralizo. Pri treh letih so mu diagnosticirali še avtizem — Aspergerjev sindrom. Vsaka diagnoza je bila nov udarec, a mama Andreja je šla skozi vse faze sprejemanja in se odločila, da bo svojemu sinu dala najboljše možno življenje.

Rehabilitacija

Dvanajst let so ga vozili na terapije v Zagreb, kjer so mu oblačili opornice, da bi ga postavili na noge — a jim ni uspelo. Z njim je mama redno izvajala vaje, vsak dan po pet ur. Drugi so se kopali v morju, midva pa sva telovadila — je povedala mama. Deset let ga je petkrat na teden vozila iz Laškega v Ljubljano na Zavod za slepe in slabovidne. Na poti je včasih dobil astmatični napad in je mama stala na sredi ceste.

„Z njim sem redno izvajala vaje, vsak dan po pet ur. Drugi so se kopali v morju, midva pa sva telovadila.”

Oče

Filipovega očeta žal danes ni več med nami — umrl je, ko je bilo malemu fantu samo osem let. Še danes se Filip vsak večer v posteljo odpravi enako, s tremi poljubi — poljub za mamico, poljub za atija, poljub od Filipa za oba.

Glasbeni talent

Že pri dobrem letu starosti je Filip začel peti pesmice — brez besedila, a z brezhibno melodijo. Ko je dobil igračo s tipkami, se je začela prava glasbena pot. Filip je začel igrati vse, kar je slišal. Nihče ga ni učil — vsega se je naučil sam, z 100-odstotnim absolutnim posluhom.

„Nihče me ne uči. Vsega sem se naučil sam.”

Danes Filip pozna na tisoče pesmi — od jazzovskih standardov iz leta 1920, šansonov in popevk iz 50-ih in 60-ih let, do sodobnih uspešnic. Vsako slišano pesem lahko takoj reproducira na klaviaturah in jo zapoje z vsemi glasovi. Ima tudi izjemno sposobnost, da pesem zapoje od konca proti začetku — besedilo in melodijo obrne v celoti. V snemalnem studiu posname tudi 30 pesmi na eno sejo.

Avtistične lastnosti

Avtisti so obsedeni z redom. Vsaka igrača mora biti na svojem mestu, vsak sintetizator, ki jih zbira že 15 let, mora biti točno tam. Njegov perfekcionizem je posledica avtizma — Filip prepozna številne slovenske pesmi, ki so plagiat, in to pove glasbenikom naravnost v obraz. Takšen je: iskren, neposreden.

„Mislim, da je njegov perfekcionizem posledica avtizma. Filip prepozna številne slovenske pesmi, ki so plagiat.”

S svojimi sposobnostmi Filip spominja na enega najbolj znanih avtističnih glasbenikov na svetu — Dereka Paravicinija, slepega britanskega pianista, ki je koncertiral tudi v Cankarjevem domu. Oba sta dokaz, da avtizem in slepota nista ovira, temveč vrata v izjemen glasbeni svet.

Kariera

Filip je do sedaj posnel tri zgoščenke in imel že številne koncerte po vsej Sloveniji. Na odru nima treme — kot sam pravi: „Nimam treme, ni me strah. Ljudi ne vidim.” Ta neposrednost je del njegove energije, ki očara vse, ki ga srečajo — od navadnih poslušalcev do največjih zvezdnikov, kot je Andrea Bocelli.

Mama Andreja

Za Filipom stoji predana mama Andreja Pader. Dvakrat je prebolela raka, skoraj umrla zaradi zamašene trebušne aorte, a nikoli ni odnehala. Delala je kot zdravnica, hkrati skrbela za Filipa. Dvanajst let je hodila v Zagreb na terapije za sina. Posvečala mu je ves svoj čas in energijo. Danes tudi sama potrebuje pomoč — zdravstvene težave so posledica večletnega skrbništva, a njen boj za Filipa se ne ustavi.

„Življenje se mi je v trenutku obrnilo na glavo; prej sem želela kariero, se ukvarjala z živalmi, čez noč pa sem postala samo mama. In moj mož je čez noč izgubil ženo, kar po eni strani tudi obžalujem.”

Andreja je tudi ena najglasnejših kritičark sistema osebne asistence v Sloveniji. Bori se proti pomanjkljivostim v zakonodaji in nestroškovnosti komisij, ki odločajo o pravicah otrok s posebnimi potrebami. Njen boj ni le za Filipa — ampak za vse družine, ki se znajdejo v podobnem položaju.

Skupaj sta neustavljiva ekipa — Filip s talentom, Andreja z neskončno ljubeznijo in voljo.

Filip danes

Poleg glasbe ima Filip še eno veliko strast — zbira sintetizatorje in diktafone. V svoji zbirki ima več kot 20 klaviatur, vsako pozna do potankosti, v sobi pa hrani okoli 2000 zgoščenk. Njegova velika želja ostaja Yamaha Tyros 5 — profesionalna klaviatura, ki bi mu odprla nove glasbene svetove.

Filip potrebuje 24-urno osebno asistenco. Ob njem so trije asistenti — Jernej, Dejan in Rok — ki mu pomagajo v vsakdanjem življenju. Jernej in Filip sta kot dvojčka, Dejan je računalniški mojster, Rok pa pomaga na terenu. Brez njih Filipovo življenje ne bi bilo takšno, kot je.

Vsak večer se Filip v posteljo odpravi enako, s tremi poljubi. Njegov svet je urejen, poln glasbe in ljubezni. In čeprav je življenje z njim zahtevno, je Filip dokaz, da talent ne pozna meja.